Prevod dela: THE BOOK OF SCANDAL (prevedla: Jana Lazar)
Leto izdaje: 2011
Čeprav Evelyn po zakonu še vedno pripada moškemu, ki ji je pred leti strl srce, pa ni več mlado nedolžno dekle, s katerim se je Nathan poročil. Njena prisilna vrnitev domov se kmalu sprevrže v bitko volj, ki prebije vse njegove ovire in izgovore ter razkrije strast, ki še vedno tli med njima. Nathan se mora soočiti z mogočnim nasprotnikom, hkrati pa Evelyn prepričati, še preden bo prepozno, da je ne samo njegova žena, temveč tudi edina ženska, ki jo bo ljubil do konca življenja.
Pogled v knjigo
Opatija Eastchurch
Grofija Gloucestershire, Anglija
1806
Ruševine opatije Eastchurch so stale na vrhu griča, sredi zelenega, valovitega gričevja Cotswolds v grofi ji Gloucestershire.Sodeč po velikosti temeljev, je bila precej velika, a vse, kar je ostalo od nje, je bilo nekaj kosov zidov, stopnišče,ki ni vodilo nikamor, in kupi kršja. Zdaj je v njej prebivalo le nekaj ovac in krav, ampak v duhu si je bilo brez težav predstavljati, kako je bilo, ko so menihi v belih haljah delali na poljih, raztresenih po okoliških hribih.
Opatija je bila, tako kot na desetine drugih, izpraznjena v šestnajstem stoletju, ko se je Henrik VIII. odcepil od Katoliške cerkve in so bila pripadajoča ozemlja danav najem kraljevemu prijatelju, lordu Lindseyju, za pičlih nekaj šilingov na leto, in to za toliko časa, kolikor bo na svetu živel kak njegov potomec. Opatija pa je bila prepuščena propadu.
Toda ruševine opatije niso bile tisto, kar je pritegnilo pozornost prebivalcev in obiskovalcev grofi je, pač pa zgradba ob vznožju griča. Velika, razvlečena graščina je bila postavljena v sotesko, za njo se je vila reka, nad njo so se vzpenjali griči, na eni strani so jo obdajala polja in na drugi gozdovi. Pred šestdesetimi leti jo je dal zgraditi neki zelo samozavestni grof.
Vendar zanimanja zanjo ni sprožal neoklasicistični slog gradnje, po katerem je slovel velespoštovani John Sloan, niti vrtovi okoli graščine, ki jih je načrtoval enako cenjeni Capability Brown.
Pritegnilo jih je tisto, kar se je dogajalo v njej.
Grayson Christopher je v preteklih letih slišal veliko govoric in se ponovno srečal z njimi v krčmi, kjer se je ustavil, da bi si potešil žejo z vrčkom piva. Vso noč je neutrudno jahal, ker je hotel čim prej doseči cilj.
»Tam že ne boste srečali ljudi svojega kova,« mu je povedal krčmar, ko je predenj postavil pivo. »Nobenega tako fi nega gospoda,kot ste vi. V opatiji ni nič drugega kot ženske in pijača.«
Grayson se je rahlo nasmehnil. »Tudi sam sem znan po tem, da ob dobri pijači včasih uživam tudi v družbi žensk.«
»Seveda, gospod, ampak stavil bi, da ne s takimi ženskami. Ali taki pijači. 'Lahkoživi Lindsey' je simpatičen možak, to že priznam, toda da dopušča, kar se dogaja v opatiji?« Zmajal je z glavo. »Za grofa se tako vedenje ne spodobi. Nikar ne zamerite, da tako pravim.«
Grayson je vedel, da je šlo za njegovega dobrega prijateljaNathana Greya, grofa Lindseyja, kar naenkrat vse hudo narobe. Krčmarju je zatrdil, da mu ni teh besed prav nič zameril, plačal račun in nadaljeval pot proti opatiji.
Zaradi dežja je bila cesta skorajda prazna. Jahal je mimo travnikov, na katerih so se pasle krave, in pod ogromnimi bori in bukvami. In mimo ruševin opatije in majhnega jezerca, v katerem je Nathan vzrejal krape. Jahal je mimo majhne cerkve, kjer so kmetje obiskovali maše, in mimo manjšega pokopališča.
Prijahal je skozi ogromna vrata, po ozki poti na dovoz, kjer ga je nemudoma pozdravil konjušnik in odpeljal njegovega konja. Grayson je potrkal na vrata in že hip pozneje so se ta odprla. Med njimi je stal Benton, dolgoletni strežaj grofa Lindseyja. Bil je vitek, nervozen možiček s širokimi, upadlimi lici in lasmi, ki so bili počesani, tako da so obdajali njegov obraz, kakor je bilo takrat v modi.
»Lord Darlington,« je rekel ta in se globoko priklonil. »Vstopite, prosim.«
Grayson je smuknil v notranjost in se izmotal iz premočenega plašča. Ko ga je skupaj s klobukom predal služabniku, je opazil, da je veža smrdela po cigaretnem dimu. »Žal mi je, ker sem prišel nenajavljen, Benton, toda nujno moram govoriti z Lindseyjem.«
»Seveda, gospod. Semkaj stopite.«
Ko je Grayson sledil strežaju po hodniku, je opazil, da miz, ki so nekoč krasile veže in na katerih so bile postavljene vaze z rožami iz rastlinjaka, ni bilo več. Prostor je bil videti pust. Benton je stopil do vrat in jih odškrnil, Grayson pa je spet zaznal neprijeten vonj po cigaretah. Vstopil je tik za strežajem in opazil oblak dima, ki je visel nad sobo. Sredi prostora je stala mizica za kartanje, ob njej je bil prevrnjen stol, drugo pohištvo pa razporejeno po njem, kakor je pač naneslo.
Lindsey je sedel za mizo, s hrbtom delno obrnjen proti vratom, nasproti njega je sedel lord Donnelly, ki ga je Grayson prav tako dobro poznal. Poleg njiju so bile tam še tri ženske, ki so bile, sodeč po nespodobnih oblekah in po tem, kako se mu je ena od njih prav predrzno nasmehnila, očitno vlačuge.
Ena je sedela v Lindseyjevem naročju in lenobno opazovala igro. Druga je sedela v Donnellyjevem naročju in se Graysonu spogledljivo nasmihala, tretja pa je ležala na divanu, tako da so ji noge bingljale čez oporo. Spala je.
»Gospod?« je rekel Benton.
Lindsey se ni zmenil za strežaja in je še naprej skrbno proučeval svoje karte ter zraven žvečil cigaro.
»Gospod.«
Tokrat je v odgovor nekaj svareče zagodrnjal in zamahnil z roko, kar je bil znak, naj ga pusti na miru. Tudi Donnelly očitno ni opazil strežaja, saj je bil enako kot Lindsey zatopljen v karte in kar precejšen kupček kovancev sredi mize.
Benton, ki je bil stanoviten, predvsem pa zvest služabnik, se ni dal tako zlahka preplašiti. »Gospod,« je rekel malce ostreje. »Obisk imate. Gospod bi želel govoriti z vami.«
»Benton, prisežem, da te bom še danes vrgel na cesto!« je godrnjal Lindsey. »Vedno je kdo, ki bi me rad videl ali govoril z mano. Odpelji ga, pa kdorkoli že je, v sprejemnico ali spalnico, toda pusti me pri miru … Tik pred tem sem, da Donnellyja oberem za precejšnjo vsoto denarja, in nočem, da me motiš.« Dvignil je pogled in se zarežal Donnellyju, ko je položil karte na mizo. Imel je tri pare in njegov nasprotnik je od nejevere glasno zatulil. »Gospod!«
»Kaj?« je zasikal Lindsey, ko je potegnil kovance proti sebi.
Ozrl se je proti Bentonu, nato pa zagledal Graysona in kar poskočil.
»Dobro jutro, Lindsey.«
Lindsey je potisnil dekle iz naročja in se spravil na noge. »Christy, ne morem verjeti, da si prišel!« je vzkliknil.
Donnelly je začudeno dvignil pogled. »Darlington!« ga je veselo pozdravil. »Pridi in spij kozarček dobrega irskega viskija…«
»Sveta nebesa, ne!« se je zasmejal Nathan. »To je strup, ki iz žensk dela vdove, Declan, in moški se ga že ob prvem srku nacedi. Vojvoda Darlington se pa že ne bo napil.« Zarežal se je Graysonu in se zamajal. Videti je bil kot sam hudič – srajco je imel zmečkano, za kravato še sam ni vedel, kje je, njegove temno rjave lase pa je vlačuga pošteno razmršila.
»Benton, koliko je ura?« je vprašal.
»Pol enajstih, gospod.«
Lindsey je pomežiknil.
»Dopoldne,« je dodal Benton.
Lindsey ga je srepo pogledal. »Tega ti pa res ni bilo treba poudariti.« Pogledal je Graysona in se znova nasmehnil. »Sveta nebesa, Christy, kje pa imam glavo? Pridi naprej. Si prišel iz mesta, da bi se izognil nadležnim družabnim obveznostim?«
»Če bi odšel iz mesta, da bi se izognil družbi, bi si poiskal bolj miren kraj, kot je leglo sprijenosti, ki mu predseduje lahkoživi Lindsey.«
Ob tem se je Donnelly pohvalno zasmejal.
»Leglo, ki so ga ustvarili Wilkes, Donnelly in tisti škotski podlež Lambourn,« je veselo rekel Nathan. »Če ne bi bilo njih, bi večere preživel ob toplem ognju in z dobro krščansko knjigo v roki, mar ni tako, Benton?«
»Nedvomno, gospod.«
Donnelly je prezirljivo pihnil, ženska, ki jo je Lindsey zvrnil iz naročja, se je zahihitala.
»Vsi trije so se nastanili v Eastchurchu pred kakšnima dvema mesecema …« Lindsey je premolknil in malce pomislil. »Ali pa morda pred tremi?«
»Naj me vrag, če se lahko spomnim,« je veselo dodal Donnelly.
»Kaj te je prineslo tako daleč od doma, Christy? Smo v vojni? Sem izgubil ves denar? So mi vzeli naslov?« Lindsey se je zasmejal svoji šali.
Graysonu se to ni zdelo kaj prida smešno, saj je bil človek, ki je zelo resno jemal dolžnosti, ki so pripadale njegovemu naslovu in položaju v družbi. Pred časom je bilo tudi Lindseyju to silno pomembno, a zadnja leta je nekako pozabil na vse to. Donnelly, ki je bil z Irske, pa se je veliko bolj zanimal za konje kot svoj naslov. Ali če smo natančnejši – za konjske dirke in stave.
Benton je stopil naprej in naznanil: »Naročil bom, naj vam pripravijo kopel, gospod.«
Nathan je bil presenečen, potem pa je za možakovim hitro izginjajočim hrbtom zamahnil z roko. »Prekleti strežaj,« se je zarežal. »Tla bo ribal, če ne bo previden. Pridi, Christy,« je rekel in pomignil proti vratom. »Greva v delovno sobo, kjer se bova lahko odkrito pogovorila, medtem ko čakam na kopel,« je dodal z glasom, s katerim je posnemal Bentona.
»Kaj že greš?« je zategnil Donnelly, ki je vso pozornost posvečal ženski, ki ga je božala po ušesu.
V delovni sobi je Grayson vzel steklenico v roke.
»Na tvojem mestu bi bil previden s tem,« je rekel grof in pokazal na steklenico, ko je počasi sedel na divan. »Vražji irski viski. Prisežem, da ga je zvaril sam hudič. Daj, Darlington, kaj te je privedlo v Eastchurch? Res sem radoveden! Moral si imeti hudičevo dober razlog, da si jahal vso noč iz Londona, in to v tem nalivu.«
»Ne bom zanikal, da gre za zelo resno zadevo,« je pritrdil Grayson, si natočil za prst viskija in ga na dušek izpil. »Slišal sem nekaj silno vznemirljivega in pomislil, da bi moral ti to takoj izvedeti. Saj poznaš tako imenovano kočljivo preiskavo, s katero bi radi prišli do dna obnašanju valižanske princese?«
Lindsey je skomignil z rameni. »Nekaj čenč tu in tam sem res slišal. Zakaj? Kaj ima to opraviti s tabo?«
»Z mano nič,« je ravnodušno odvrnil Grayson. »Dovoli, da ti razložim. Morda že veš – ali tudi ne –, da je pred nekaj leti valižanska princesa Caroline posvojila dečka. Nekateri prisegajo, da je bila v času, ko naj bi se fant rodil, princesa noseča. Caroline tega ni zanikala in baje je več kot le eni osebi povedala, da bo razglasila, da je bila nosečnost posledica noči ali dveh, ki ju je preživela v graščini Carlton House. S tem seveda namiguje, da je otrok zakonski potomec valižanskega princa Georgea.«
Lindsey se je ob tem zasmejal. Nobena skrivnost namreč ni bila, da sta bila valižanska princ in princesa, ki sta se poročila leta 1795, odtujena že od ranih dni zakona. Njun odpor je bil pravzaprav tako močan, da je bilo pravo čudo, da jima je uspelo v njuni zelo kratki, a katastrofalni zvezi v zakonski postelji dobiti
princeso Charlotte. Od takrat se je za oba govorilo, da sta imela številna ljubezenska razmerja, in princ je zaplodil več kot enega nezakonskega otroka.
»Seveda so te trditve povzročile veliko zaskrbljenosti,« je nadaljeval Grayson, »kajti kot kaže, bi princesa Caroline rada po stavila na prestol nezakonskega sina in ne princese Charlotte.«
»Gotovo se šališ,« je odvrnil Lindsey.
»Niti malo ne. Tako kralju pravzaprav ni preostalo drugega, kot da je sklical komisijo, v kateri so zbrani nekateri člani zgornjega doma, da bi zadevo preiskali. Če bi se izkazale za resnične, bi to pomenilo veleizdajo.«
Lindsey je prikimal.
Grayson je nadaljeval: »Čeprav člani komisije niso našli nobenega dokaza, da je Carolinin deček kdorkoli drug kot sirota, ki jo je princesa posvojila, so odkrili kar precej dokazov, ki kažejo na to, da se je pogosto zapletla v nezaslišano in sumljivo vedenje s številnimi moškimi … in morda celo ženskami.«
»Ljubi bog,« je zagodrnjal Lindsey. »Gotovo nisi opravil vse te poti, samo da bi mi povedal vse to?«
»Ne samo to,« je odvrnil. »Do konca me poslušaj. Njeno vedenje je bilo tako spotikljivo, da ji je kralj odrekel naklonjenost. Valižanski princ je verjel, da je končno dobil vzrok za parlamentarno ločitev zakona, kar je, kakor sam veš, že dolgo želel. Kralj se še ni odločil, ali bo do tega prišlo ali ne. Toda Caroline je zvita. Če se kralj ne bo zavzel zanjo in ji znova naklonil zaščite, bo, kot krožijo domneve, objavila pisma, ki sta si jih s kraljem izmenjala med preiskavo, da bi dokazala nedolžnost. Z objavo te knjige, ki ji nekateri pravijo Knjiga škandalov, bo razkrila prinčevo najbolj nezaslišano vedenje.«
»Obtožbe, ki so verjetno resnične,« se je namuznil Lindsey.
»Oziroma so bile, ko sva bila midva člana njegovega najožjega kroga.«