Nocoj bo njegova. Vedno znova si jo bo lahko jemal, dokler ne bo ves poten in izčrpan in dokler se ne bosta mogla premikati od sladke utrujenosti. Ne bo mu odrekla pravice do svojega telesa in ne bo se obrnila stran od gnusa ali strahu. Vsaj enkrat bo lahko imel tolažbo in ljubeč dotik. O tem sploh ni dvomil. Sin je zaprl oči in si skušal predstavljati svet, kjer bi bil resnično zaželen. Svet, napolnjen z ženskami, ki bi se mu nasmehnile, ko bi pristopil. Katerih obrazi bi se razvedrili od zadovoljstva zaradi njegove prisotnosti. Ali bi bilo tako grozno? Callie mu je želela biti žena.
Ali bi ji lahko bil soprog? Lahko bi poskusil. Ja, to bi lahko storil. Z nenadoma lažjim srcem je obrnil konja in odjezdil nazaj proti Londonu.

Callie je sedela ob oknu z večerjo na mali mizi in opazovala sončni zahod, njenega moža pa še vedno ni bilo na spregled. Že pred več urami je odšel in nihče ni vedel, niti kam je namenjen niti kdaj bo prišel. Če se bo vrnil. Slišala je, da so se odprla vrata. Upala je, da je Sin, toda ko se je obrnila, je videla Aelfo, ki je z žalostnimi očmi stopila v sobo.
»Ni se še vrnil, milady.« To je bilo torej to.
Sama bo celó na poročno noč. Ni bila ravno dobra napoved za prihodnost, če ji je prav danes pokazal tako malo spoštovanja. Callie je pogledala prstan na roki. Ko ga je prvič videla, je upala, da bi morda med njima lahko bila sreča. Da jo bo mogoče sprejel v svoje življenje. Kako neumna je bila.
»Še vedno se lahko vrne,« je Aelfa rekla tolažeče. Callie je nadaljevala z večerjo, za katero je upala, da jo bo delila s soprogom. Ko je tako sedela in strmela v prazen lesen krožnik nasproti sebe, je postala jezna. To je njena poročna noč! Kako si drzne tako ravnati z njo. Kako jo lahko tako malo spoštuje? Bolj ko je razmišljala o tem, bolj jezna je postajala. Do njega je bila samo prijazna in vljudna. Izkazala mu je spoštovanje, on pa se ni niti toliko potrudil, da bi se pojavil pri večerji?

No, ona ni bila nevidna. Nekaj je bilo, da je potreboval čas zase, nekaj popolnoma drugega pa, da se je predajal samopomilovanju in jo pustil, da se je spraševala, kje je in kdaj, če sploh, se bo vrnil k njej. Pri vseh svetnikih, ne bo sedela niti za en sam trenutek več in se počutila tako ponižano in nezaželeno. Če si je ni želel, tudi prav. Preostanka življenja ne bo porabila za to, da bi ga skušala zadovoljiti, ko pa je bilo več kot očitno, da si tega sploh ni želel. »Kje je Simon?« je vprašala Aelfo.
»Z Jamiejem je v svoji sobi.«
»Bi lahko, prosim, pazila na Jamieja nekaj časa in prosila Simona, da pride k meni?« Aelfa je bila videti nekoliko zmedena, vendar ni oklevala z odgovorom.
»Ja, milady. Z veseljem.« Callie je vstala, ko je njena služabnica odšla, si hitro umila obraz in uredila videz. Ni trajalo dolgo, da se ji je Simon pridružil, pa vendar ji je med tem časom uspelo popiti dva keliha vina.
»Vam lahko kako ustrežem, milady?«
»Ja, Simon. Spodaj slišim glasbo, in ker je videti, da me moj soprog ignorira, bi vam bila hvaležna, če bi me pospremili do velike dvorane, kjer bom lahko uživala v svoji poročni noči.« Na njegovem obrazu je videla oklevanje.
»Prosim, Simon. Sicer bom sedela tukaj, dokler ne bom postala tako jezna, da ga bom celo poškodovala.« Ob tem se je nasmejal. »Mislim, da bi to res rad videl.« Vseeno jo je pospremil v dvorano. Callie se je odločila, da bo uživala v tej noči. Uživala je ob vinu in glasbi ter plesala s Simonom, dokler njena glava ni postala lahka in omotična.

Sin je stopil v ženine prostore in obstal. Nikjer je ni bilo. Hladen obrok, ki se ga je komaj dotaknila, je ležal na mizici ob oknu.
Kje je bila? Namrščil se je, se ozrl po sobi in skušal ugotoviti, kakšne volje je bila, ko je odšla od tod. Zagotovo ne bi pobegnila zdaj, ko je poročena. Povedala mu je, da ga bo čakala. Bolečina, ki mu je prebadala prsi, ko je pomislil, da ga je zapustila, je bila tako ostra, da mu je za trenutek odvzela sapo. Do tistega trenutka ni spoznal, kako zelo se je veselil, da jo bo videl, ko se bo vrnil, in da ga bo pričakala z nasmeškom dobrodošlice. Osupel nad spoznanjem se je odpravil navzdol, da bi poiskal Simona in preveril, ali je morda govoril z njo. V veliki dvorani je bilo ogromno ljudi. Glasba, glasovi in smeh so mu odzvanjali v ušesih.
Pari so plesali v središču prostora, medtem ko so skupine ljudi stale ob straneh in obkrožale mize, ki so se šibile od hrane in pijače. Vsakič, ko se je Sin približal eni skupini, so utihnili in ga pogledovali s studom, ki se jim je jasno odražal na obrazih. Takoj, ko je šel mimo, so staknili glave in začeli šepetati. Sinu je bilo vseeno. Ni jih potreboval. Nobenega od njih. Ko je bežno preletel dvorjane, mu je pogled pritegnil košček višavskega pleta na sredini med mizami, kjer so ljudje plesali. Ob pogledu na ženo v Simonovih rokah je zadržal sapo.
Callie se je naslanjala na Simonove prsi in se mu smehljala v odkritem in srečnem nasmehu. Sin je videl vse rdeče, ko ga je presekal bes. Kako si drzne tako gledati Simona! Razjedala ga je bolečina. On si je želel, da bi ga pozdravila s takšnim izrazom, ki ga je zdaj usmerila na drugega moškega. Željan krvi je stopil naprej.

»Callie,« je rekel med smehom Simon, ko je segel po bokalu v njeni roki, »daj mi čašo. Za nocoj si popila dovolj vina.«
Odtegnila jo je izven Simonovega dosega, stopila stran od njega in polovico vsebine polila po tleh.
»Glasba in gizdalini, Simon,« se je smejala nazaj. »Hočem več, ne manj.«
»Kaj se tukaj dogaja?« je zahteval Sin, ko se je približal. Tišina se je razlegla po dvorani. Sin je na sebi čutil poglede vseh dvorjanov, ki so jih radovedno opazovali.
»Plesala sem,« je rekla Callie z malce nerazločnim naglasom, da jo je bilo težko razumeti, »in popivala.« Namrščila se je v čašo v rokah, kot da ne bi bila sposobna razumeti, kam je izginilo njeno vino. Našobila se je in pogledala Sina.
»Toda zdaj mi Simon ne pusti več tega početi.«
»Skušam jo spraviti v posteljo,« je priznal Simon. Sin je dvignil obrv. »Nikar me ne glej tako. Opita je.« Še više je ukrivil obrv.
»Oh, pri kosmatih Petrovih tacah, Sin, bolje me poznaš. Nisem nameraval storiti ničesar drugega, kot poklicati njeno služabnico, da bi poskrbela zanjo.«
Ob teh besedah je Callie glasno prhnila.
»To je zelo zlobno, ko ženska toliko popije, pa je moški še vedno ne želi povaljati.« Moška sta se presenečeno spogledala. Ker jo je želel odstraniti stran od drugih, še preden bi si popolnoma uničila ugled, jo je Sin dvignil v naročje in jo odnesel iz dvorane.

Zavzdihnila je, mu ovila roke okoli vratu in se mu z glavo naslonila na široka ramena. Sin je zadrhtel, ko je čutil njene prste v svojih laseh, ki so ga nežno gladili po glavi.
»Močan si, kajne?« Njena po vinu dišeča sapa mu je po vsem telesu poslala mravljince.
»Všeč mi je čutiti tvoje roke, ko me držiš.«
Potem ga je grobo potegnila za lase.
»Av!« je ostro rekel. »S čim sem si to prislužil?«
»Mislila sem, da si me zapustil.«
Brcala je z nogami in se zvijala v njegovem objemu.
»Odloži me. Jezna sem nate.«
Sin jo je še trdneje prijel. Ne bo je spustil na noge. Ne, dokler ne bo v varnem zavetju spalnice.
»Jezna name?« je nejeverno vprašal. »Zaradi česa?«
»Si velika, sitna pošast. Točno to si. Obrnil si mi glavo in povzročil, da si te želim, potem pa si odšel prvi trenutek, ko se ti je prikazala priložnost.« Čeprav si ni želel, se je nasmehnil. Nekaj na tej pijanski iskrenosti mu je bilo všeč.
»Da si me želiš, kaj?«
»Ja. Želim si tvojih poljubov, soprog.«
Postavil jo je na noge samo toliko, da je odprl vrata v njeno sobo. Nekoliko se je zamajala, potem pa mu spet vrgla roke okoli vratu in ga skušala poljubiti. Zgrešila je njegove ustnice in mu vroči poljub pritisnila na brado.
Vroči mravljinci so kot tekoči ogenj izbruhnili po njegovem telesu. Ostro je zajel sapo, ko ga je polizala po koži.
»Mmm,« je zagodrnjala. »Zbadaš in trd si.«
Niti sanjalo se ji ni, kako trd je bil.
Sin je brcnil v vrata, da so se zaprla, ko se je odtegnila od njega. »Kje si bil?« je vprašala in skušala položiti roke na boke, vendar so ji brez življenja obvisele ob telesu.
»Jezdil sem.«
»Oh, seveda. To najraje počneš. Kako sem lahko to pozabila? Je edina stvar, v kateri zares uživaš. V tem in vadbi.«
»Ja, in ti rada plešeš. Povej mi, si se napila prej ali potem, ko si bila že v dvorani?«
»Seveda pozneje. Tukaj je bil tisti visoki čedni moški, ki je rekel, da bo z veseljem prevzel tvoje mesto nocoj, če ti nisi pri volji.«
»Oh, seveda sem pri volji.« Še preden bi lahko pomislil, je stopil k njej, jo potegnil k sebi in pošteno poljubil. Zavzdihnila je ob njegove ustnice, potem pa se umaknila.
»Ali me boš ranil?« je vprašala.
»Tega nisem imel v načrtih.« Namrščil se ji je.
»Zakaj bi mislila tako?«

»Aelfa mi je povedala, da me bo bolelo, ko boš vtaknil svoj ... hm ... moški del vame.« Ob teh besedah je Sin dvignil obrvi. S to žensko je imel vedno čudne pogovore.
»Potem se bom potrudil, da te ne bo bolelo.«
Nasmehnila se je. »Torej, boš vtaknil svoj ...«
»Prosim, Callie, bodi usmiljena z menoj.«
Ugriznila se je v ustnico, da je videl jamice, in mu zdrsela z rokami po prsih v nedolžnem raziskovanju telesa. Sin se je trudil dihati, ko se je upiral želji, da bi si jo divje vzel. Z njo bo moral biti nežen. Previden. Zadnje, kar si je kdaj želel, je bilo, da bi prizadel to nežno damo.
»Kakšna moč,« je zašepetala in s prsti tipala po njegovem prsnem košu. Zaposlila se je s trakovi njegove tunike, dokler ni svojim radovednim očem razkrila gole kože. Ovratnik je potegnila na stran, da je razkrila toliko kože, kot je tunika dopuščala. Sin je stal popolnoma mirno, saj se je bal, da bi jo prestrašil. Dovolil ji bo, da ga preiskuje prva, potem ... potem pa bo njegova.
»Všeč mi je tvoja koža. Se je lahko dotaknem?«
»Madame, lahko se me dotikaš, kolikor želiš.«
Ob tem se je nasmehnila. »Resnično?«
Prikimal je. Callie je izvlekla spodnjo tuniko in z dlanmi potegnila po trdni površini mišic. Oh, moškega je bilo dobro čutiti pod prsti. Slekla mu je tuniko, ker je želela videti več. Dotaknila se je brazgotin na rebrih, potem pa sledila eni, ki se je vila čez bradavico. Namrščila se je ob tem, kar je videla. Povsod so bile. Toliko bolečine. Toliko moči. Nenadoma si ga je želela videti celega.
Spustila je tuniko na tla, potem pa segla po trakovih, ki so zavezovali verižne hlače. Oh, ta moški ji je bil resnično všeč, četudi jo je jezil. Z rokami mu je segla skozi lase, uživala ob njihovem občutku, medtem ko je okušala nebeško vročino njegovih ust. Zastokala je, vso težo prenesla nanj, ko se je oprijela širokih ramen. Čutila je, da ji njegove dlani drsijo po hrbtu in vlečejo trakove obleke. Spreleteli so jo mravljinci, ko se je spomnila, kaj ji bo storil nocoj. Videl jo bo na način, kot je ni še nikoli noben moški. Se je dotikal na mestih, ki se jih ni še nihče, in ji počel stvari, o katerih je le nejasno razmišljala.
Že ob misli je zardela.