Prevod dela: Believe in me                  (prevedla: Mojca Svetičič)

Leto izdaje: 2012

Tudi za najbolj zaklenjeno srce se najde ključ.

Potem ko Jordan Radcliffe izve, da jo mož vara, je strta, a se zaveda, da mora zaradi treh majhnih otrok ostati močna. Ko se preseli na Rosewood, idilično kobilarno, na kateri je odraščala, in pride v njeno življenje postaven arhitekt, stori vse, da bi zanikala privlačnost, ki jo čuti do njega. Njeno srce je preveč krhko, da bi spet ljubila. Toda ko ji Owen, ki se tudi sam boji čustvene navezanosti, ponudi delo, ki ga krvavo potrebuje, Jordan nima druge izbire, kot da ga sprejme, čeprav to pomeni, da se bo zaradi bližine, ki jo prinaša skupno delo, težko upirala močnemu poželenju.

Pogled v knjigo:

Prvo poglavje

Enajst mesecev pozneje …

Jordan je preverila ličilo. Po zaslugi stilistke Kristin, Margotine prijateljice, je postala izvedenka za uporabo korektorja. Naučila se je ne samo, kako zabrisati vijolične madeže pod očmi, ampak tudi to, kako s senčilom za lica in pravim odtenkom rdečila poudariti ličnice in ustnice. Ugotovila je, da s pravo kombinacijo barvnih odtenkov na vekah lahko preslepi okolico, da so temne sence okoli njenih oči nekaj eksotičnega in skrivnostnega, ne pa bolečina, ki ji para srce.
Dvignila je roke, na katerih ni bilo nobenega prstana, in si pogladila lase, za katere se je odločila, da jih bo ta dan nosila razpuščene. Bolje je, da je videti ženstveno in ne tako profesionalno: v svetu Nonie Harrison ni delalo veliko žensk.
Vstala je s klopce pred toaletno mizico, preverila s cvetličnim vzorcem potiskano krilo iz krepdešina in pleten top iz svile slonokoščene barve ter se vprašala, kaj manjka. Nakit, seveda. Sklonila se je, odprla usnjeno škatlico ter poiskala par starinskih zlatih uhanov, ki so pripadali njeni materi, in ličen diamantni obesek, ki sta ji ga Margot in Travis podarila za božič.
Zdaj je bila zmerno elegantna, natanko takšna, kot je Nonie od Jordan Radcliffe pričakovala. Če ljudem izpolniš njihova pričakovanja, si le redko vzamejo čas, da bi pogledali globlje.
Z belega posteljnega pregrinjala je vzela torbico in pomislila, da ni potrebe po jopici ali tankem suknjiču. Bil je čudovit pomladni dan … Ali ni smešno, kako dnevi bežijo mimo? Virginijski zrak je bil blag in odišavljen z vonjem cvetlic, ki jih je poljubljalo sonce. Letošnja žrebeta so s svojimi materami tekala po pašnikih. Pred njimi je bil čas paritve. Nocturne, žrebec, ki so ga namenili za razplod, je komaj čakal, da ga bodo spustili h kobilam. Vse na Rosewoodu je pokalo od življenja. Res žalostno, da tudi sama ni bila taka, bila je brez življenja in v duši mrtva. Ampak pred ljudmi je znala skriti tudi to.
Odšla je iz spalnice na podstrešju in se z olajšanim nasmeškom napotila v sosednjo sobo, ki sta si jo delili Kate in Olivia. Olivia in Miriam Banner, nečakinja gospodinje Ellie, sta ležali na svetlo modri in rožnati preprogi ter gradili stolp iz Olivijinih kock. Takoj ko je Miriam na vrh ozke piramide postavila zadnjo kocko, se je Olivia skobacala na noge in z veselim krikom brcnila v stolp.
»Živijo, Olivia,« je rekla.
Ob zvoku njenega glasu se je Olivijin obraz razjasnil in na čokatih nogah se je z iztegnjenimi rokami odzibala k njej – bila je kot majhen plavolas Frankenstein s kerubinskim nasmeškom.
Jordan jo je dvignila in poljubila na vrat. »Dajva, preobleciva se, da boš lepa in čista, ko bosta šli z Miriam v vrtec po Maxa in Kate.«
Miriam je vstala. »To lahko naredim jaz ...«
»Ni treba. Bom jaz,« je odvrnila Jordan in že odlagala torbico. Olivio je polegla na previjalno mizo, ji slekla modre in bež črtaste pajkice in odpela plenico. S preciznimi gibi mehanika v pit stopu formule ena ji je snela plenico in jo vrgla v smetnjak pri nogah, ji ritko in stegna obrisala z otroškim robčkom, okrogli trebušček potresla z otroškim pudrom in ji zapela svežo plenico. Pajkice gor, majčka z natisnjenim plešočim kužkom dol in Olivia je bila pripravljena.
»Končano,« je oznanila in dvignila po pudru dišečo hčerkico. »Miriam, ali si prepričana, da lahko greš po Kate in Maxa?«
»Popolnoma.«
»Prav. Ključe karavana sem pustila na pladnju na hodniku. Za kosilo so makaroni s sirom. V hladilniku so, pokriti s folijo. Za posladek lahko ...« Ob Miriaminem nasmešku se je ustavila sredi stavka.
»Jordan, saj je dobro. Poznam rutino. Vse bo v redu. Ne pozabi, da greš samo na kosilo. Saj ni, kot da te ne bo ves teden.«
Ob misli, da bi bila ves teden ločena od otrok, se ji je kar malo zavrtelo. »Nazaj bom ob treh. Če bi takrat, ko bo šla spat Olivia, pripravila tudi Maxa do tega, da bi zadremal, bi bilo imenitno. Reci mu, da se bo bolje učil jahati, če bo malo zaspal. S sabo bom imela telefon, če me boš potrebovala.«
»Seveda ga boš imela s sabo,« je resno pokimala Miriam. »In če bo v satelit slučajno priletel komet, mi lahko pomaga teta Ellie. Ne vem, ali mi bo na pomoč lahko priskočila Margot, saj bo po kosilu tam daleč v hlevu.«
Jordan se je uspelo šibko zasmejati. »Prav. Hvala, ker si me postavila na realna tla.«
»Lepo se imej na kosilu. Prepričana sem, da boš gospo Harrison prepričala. Livi, zdaj pa daj mamici lupčka za papa, potem pa bova postavili tako velik stolp kot še nikoli.«
»Papa,« je rekla Olivia.
Jordan, ki je pomislila, kakšna sreča je, da je Olivia tako vesel in brezskrben otrok, in ne nevrotična zmešnjava kot njena mati, jo je močno stisnila in poljubila na lice.
»No, vzeti moram samo še mapo z vzorci blaga, ki sem jih izbrala za Nonie, in potem grem. Res.«
»Prav. Pojdi že,« jo je z nasmeškom napodila Miriam in se spustila na preprogo, da bi se igrala z Olivio.


Po zadnjem stopnišču je šla v kuhinjo. Tako kot je upala, je bila Margot tam in pripravljala pretirano obložen sendvič za Travisa, zase pa solato.
Margot je dvignila pogled. »Hej,« je rekla nasmejano. »Odlično si videti. Škoda, ker si si za Nonie Harrison oblekla tako lepo krilo.«
»Hm, to je videti okusno.« Iz Margotine solate je vzela polnjeno črno olivo in jo dala v usta. »Za Nonie se nisem zastonj tako oblekla. Ne bi prišla skozi njena vrata, kaj šele prišla v poštev, da bi opremila hišo za goste, če bi se na kosilo prikazala oblečena kot gospodinja. Kljub počesanim lasem, šminki in topu, ki ni popackan s hrano, bo manjši čudež, če bo izbrala mene.«
Margot je vzela nož in debeli sendvič prerezala na pol. »Zakaj Nonie ne bi izbrala tebe? Verjetno ji bo že po desetih minutah poslušanja tvojih idej jasno, kako dobra si. Če te ne bo najela, to ne bo zato, ker ti pri svojem delu ne bi bila dobra. To bo zato, ker ti zavida, ker si lepa in nadarjena.«
Jordan se je zasmejala. »To je lepo od tebe. Ampak govoriva o meni. Ne pozabiva, kdo je tukaj uspešna manekenka.«
Njena sestra je nehala drobiti kozji sir na solato in jo grdo pogledala. »Jordan, od vseh ljudi prav ti ne bi smela nasedati tem bedarijam. Nič lepša nisem kot ti – ali milijoni drugih žensk. Uspešna manekenka nisem zato, ker bi bila posebno lepa, ampak ker je razdalja med mojo ušesno mečico in brado ravno prava in ker so moje oči ravno toliko narazen.« S palcem in kazalcem, ki se ju je držal sir, je pokazala razdaljo, potem pa prijela zdrobljeni kupček in ga potresla po temni zelenjavi. Solata je bila narejena. Vzela je sendvič, ki ga je naredila za Travisa, in ga dala na krožnik. »Ker so moje genske kocke srečno padle in ker sem slučajno fotogenična, mi plačujejo absurdno dobro. O, pa tudi zato, ker v moja usta ne pride niti drobtinica tvojih ubijalsko dobrih čokoladnih kolačkov, pa če si jih še tako želim. Pa kaj potem,« je rekla in zdolgočaseno zavzdihnila.
Vzela je vrečko čipsa, zraven Travisovega sendviča stresla majhen kupček in nadaljevala: »Za to, kar počnem, ni potrebna nobena nadarjenost. Želim si, da bi bila kot ti – vedno si znala narediti lepe stvari. Se spomniš, ko sva bili majhni – kako si ob deževnih dnevih preuredila vse sobe v viktorijanski hiši za punčke, ki ti jo je dala mami? Se spomniš tapet in blazin, ki si jih naredila za tiste majčkene zofe in stole?«
»Margot, to je bila otroška igra.«
»To, kar si ustvarila v Travisovi in moji spalnici, zagotovo ni otroška igra. Tisto, kar je s sobo storila Nicole, je bilo grozno. Ampak ti si jo spremenila v nekaj čudovitega, ko si obesila fotografije s Travisom, mano in Nocturnom, ki jih je naredil Charlie Ayer, in izbrala ravno prave barve in pohištvo. Travis je rad v njej.«
Jordan je skeptično dvignila obrv. »Rekla bi, da se v spalnici rad zadržuje iz čisto drugih razlogov, kot je moj smisel za opremljanje.«
Margotin obraz je razsvetlil zadovoljen nasmešek. »No, mogoče, ampak ti si izbrala tudi posteljo in posteljnino. Postelja je naravnost čudovita. Kaj pa to fantastično delo, ki si ga opravila na podstrešju?«
»Saj ni nič posebnega.«
»Ne, nekaj posebnega je,« je odločno rekla. »Zgoraj je bilo pusto in več kot žalostno. Uredila si vse te prostore in jih spremenila v posebno gnezdece zase in otroke. Jordan, tvoj naravni talent je tako velik, da se sploh ne zavedaš, kako dobra si. Drugi ljudje morajo plačati za to, kar ti narediš nagonsko. Lahko berejo o tem, kakšno starinsko pohištvo izbrati in kakšne cvetlične aranžmaje morajo imeti na hodniku, ampak še vedno potrebujejo opremljevalca, da jim pove, kam naj dajo te presnete stvari in kakšno vazo naj uporabijo. In nisi dobra samo v opremljanju. Pomisli, kako sta s Patrickom zasadila novo cvetlično gredo na vrtu. Že zdaj je lepa. In piškoti in pecivo, ki ga pečeš, zaradi katerega vsi priletijo v kuhinjo, takoj ko pridejo iz pečice. Jordan, to je resničen talent.«
Lepo od Margot, da ji poskuša dvigniti samozavest, preden gre na prvi razgovor kot opremljevalka notranjih prostorov, ampak Jordan je vedela, da je daleč od tega, da bi bila nekaj posebnega. »Nehaj. Govoriš, kot da sem popolna.«
»Pri meni si dobro zapisana.«
Pa kaj še. Ali popolno žensko njen mož zapusti zaradi plavolase sodelavke s košarico 36D in nagnjenjem do poročenih moških? Ne bi rekla.
Misli so se ji morale videti na obrazu, kajti Margotino čelo se je nagubalo. Stopila je k njej, jo objela in odločno rekla: »Da se ne bi slučajno zaradi tega, kar ti je naredil Richard, poceni prodala.«
Jordan jo je objela čez hrbet. »Potrudila se bom, da se ne bom.«
»Dobro.«
Zadnja vrata so se odprla in na hodnik je prišel Travis. Sklonil se je, si odvezal čevlje in jih pustil poleg Margotinih. Ellie Banner se je razburjala, če so v hišo nosili umazanijo iz hleva.
Prišel je k Margot, ji okoli pasu ovil roko in jo poljubil.
Jordan je naglo umaknila pogled in ga uprla v solato, ki jo je pripravila Margot. Pod zdrobljenim sirom je opazila še dve olivi in ju izbezala. Pa kaj, če ji bo potem, ko bo pri Nonie, sapa dišala po olivah namesto po zobni pasti.
Ko se je poljub končal, je Travis vzel korenček, ki ga je Margot rezala na paličice, in odgriznil košček. »Živijo, Jordan.«
Pogoltnila je olivi in mu vrnila nasmeh. »Živijo, Travis.«
»Si pripravljena na pomembno kosilo z gospo Harrison?«
»Verjetno. Margot mi je naredila spodbudni govor.«
»To ni bil noben spodbudni govor. Samo dejstva so bila. Ali ni Jordan danes lepa?«
»Vedno je lepa. Tudi to je dejstvo.« Zarežal se je.
Morala je priznati, da je bilo lepo slišati, da je lepa, od tako čednega in seksi moškega, kot je bil Travis Maher, toda vedela je, da je njegov poklon izhajal bolj iz prijaznosti kot česa drugega.
»Vidva postajata kot živi enciklopediji, ki pokata od pohvalnih dejstev,« je ironično rekla. »Sta se povezala in postala moja služba za stike z javnostjo?«
»Nič čudnega, da se zdiš Miriam čudovita, ko te vidi, kako vzgajaš otroke. Dekletu nič ne uide,« je rekel Travis.
»Mislim, da bi jo Andy rad povabil ven,« jima je povedala Margot. Andy je bil eden od konjarjev, ki so delali na Rosewoodu.
»Na njegovem mestu bi jo tudi jaz povabila. Miriam je čudivita. Zelo zabavna. Otroci jo naravnost obožujejo. Tako sem hvaležna Ellie, ker je predlagala, da za polovični čas dela pri nas, dokler ne doštudira.« Jordan je pogledala na uro. Še vedno je imela nekaj minut časa. Če bi prišla prezgodaj, bi se to lahko razumelo, da si preveč želi dobiti delo, kar bi v svetu Nonie Harrison smrdelo po obupu. »Torej nimata nič proti, če si sposodim roverja?«
»Nikakor. Danes imava delo z balami, in ker je šla Jade v šolo z avtom, mi ni treba ponjo. Skrbi me samo to, da se na poti domov ne bo ustavila pri Kričeči Susie.« Tisto popoldne, ko je prišla domov z živo zelenimi lasmi, nemogočo barvo, ki so ji jo naredili v pankerski brivnici v nakupovalnem centru na Route 50, je Margot skoraj kap. Čez dva tedna je Jade presedlala na signalno rdečo, in kot da to ne bi bilo dovolj, je »mesarjem« – kot jih je imenovala Margot – dovolila, da so njene dolge lase okoli ušes pobrili na krtačko.
»Kmalu ji bo zmanjkalo barv.« Travis se je z bokom naslonil na pult in naredil požirek kave, ki si jo je pravkar natočil. »Na glavi je imela tako rekoč že vse barve.«
»Ne bi se čudila, če bi si Jade omislila kako strupeno fluorescenčno barvo,« je rekla Margot. »Večina punc bi ubijala, da bi imele take lase kot ona.«
»Po tem, kar se ji je dogajalo v šoli in je dekleta še vedno ne sprejemajo, fantje pa hodijo za njo z jeziki do tal, sem presenečena, da se na lase spravlja samo s kemijo,« je rekla Jordan.
Margot je skomignila z rameni. »O, kako vesela sem, da nimam sedemnajst let. Seveda je z Jade še teže kot z drugimi povprečnimi, upornimi, vsevednimi in predrznimi najstnicami.«
Na žalost je bilo to res. Jade so pestile vse težave in muhe, značilne za bistre in lepe najstnice na pragu odraslosti, in še nekaj sto dodatnih.